V ekologiji

Tukaj imam več pobud:

1. Izpusti CO2

V Evropi imamo okoren sistem trgovanja z CO2 kvotami. Sistem je nepošten, saj ne zajema produktov, ki so na trgu a proizvedeni izven EU.  Veliko bolj pregledan bi bil “odspodaj gor” reguliran sistem:

Na vsakem izdelku bi moralo biti označeno kakšen okoljski odtis ima. To je koliko CO2 se je sprostilo pri pridelavi, predelavah, transportih,  in vseh povezanih postopkih. Določi se normative koliko CO2 se sprosti pri izdelavi posameznega (pol)izdelka, njegovem transportu /km in povezanih dejavnostih.  Ta normativ je zgornja meja ne-trajnostnih, a še sprejemljivih izpustov in okoljskih obremenitev.  Proizvajalci oziroma trgovci, pa lahko dokazujejo manjši negativni okoljski vpliv.

Ta sistem je bolj preprost in pregleden kot CO2 kvote. Potrošniki so tako obveščeni in se lahko manj ugodnih izdelkov izogibajo in jih tako postopno  izločijo. Ni potrebnih kompleksnih inštitucij, le kontrola označevanja izdelkov podobno kot pri energetski učinkovitosti gospodinskih aparatov.

 2. Ločeno zbiranje Odpadkov

Sistem se počasi uvaja in izboljšuje! Vse pa je v rokah tistih ki pišejo zakone (Sodeluj!). Zelo preprosto bi bilo zahtevati da mora biti vsak del embalaže in sestavni del produkta označen z vrsto materiala iz katerega je.  Trikotnik iz puščic in številka je mednarodno priznan simbol. Oznaka mora biti razvozljiva tudi po razpakiraju oziroma poteku življenjske dobe izdelka.

Tako označene materiale bi bilo mogoče zbirati po posameznih vrstah. Prav tako kot se zbira zamaške (2, HD-PE) v dobrodelne namene, bi tudi vsak drug material nekdo plačal, če je zbran posamično. Kdor za smeti (material) plača ga bo res porabil, recikliral.

Še boljše je, da se proizvede čim manj odpadkov, a je to v potrošništvu težko.

3. NE plastificiranemu papirju

Veliko se uporabljala klasificiranje papir, ki pa ga je zelo težko če ne že nemogoče reciklirati. Država bi preprosto z predpisom lahko omejila uporabo takega papirja po nepotrebnem.

Predvsem so tu tone  reklam in letakov, ki jih razpošiljajo oglaševalci po  domovih. V teh je več plastike kot celuloze. Urejanje z predpisom uporabo zgolj “eko” časopisnega papirja je morda preveč rigorozno. A bi tudi uporabnike lahko kmalu prepričali da je tak papri boljši za vse kot fensi svetleči se.

Reciklacija bi bila olajšanja pri kurjenju v domači peči pa se ne sproščajo strupene snovi.

4. Lokalna in fair trgovina

Nerazumno mi je, da se dopušča, da na izdelku piše le “proizvedeno za XX v DD”. Vsak izdelek bi moral imeti navedenega proizvajalca in javno dostopno celotno trgovsko verigo. To bi omogočalo, da  potrošnik ve celotno zgodbo izdelka in lahko preveri koliko dobi kdo v verigi. To bi močno zmanjšalo manevrski prostor za špekulacije (ki so lahko tudi nevarne), spodbudilo lokalno oskrbo in omogočilo resnični fair trade – pošteno trgovino.  

Jasno označevanje proizvajalca bi dolgoročno pomenilo več kot certifikat “fair trade”. Jasno poreklo do kmeta oziroma njive bi prav tako povedalo več kot vsi certifikati. 

Oglejte si moj pripevek na s-kmetij.si.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja